Bogorodica Kikotisa s Kristusom v slavi in svetniki , ki jo hranijo v samostanu svete Katarine na gori Sinaj in jo običajno datiramo v prvo polovico dvanajstega stoletja, strnjuje izjemno ambiciozen ikonografski program v plošči, ki meri le 48.5 × 41.2 cm. V njenem središču, pod širokim poslikanim lokom, ustoličena Devica Marija tesno drži Kristusa otroka ob svojem telesu. Okoli te intimne skupine se razprostira povsem drugačen vrstni red podob: zgoraj sedeči Kristus v slavi, nebeške sile in simbolična bitja, preroki, razporejeni v parnih predelkih ob obeh straneh, spodaj pa figure, povezane s predniki in človeško zgodovino učlovečenja. Plošča je torej centralizirana, čeprav njen okoliški program ostaja vizualno kompleksen. Njeno središče je mirno; vse okoli njega pojasnjuje to središče.
Marijina podoba sledi tipu Kikotise , ki je povezan s slavno ikono samostana Kikos na Cipru. Dete se z očitno fizično neposrednostjo stiska k svoji materi, njegovo telo je obrnjeno čez njeno naročje, medtem ko nagib Marijine glave odgovarja njegovemu gibu. Ena roka seže proti njenemu maforiju in tako okrepi fizično izmenjavo med materjo in otrokom. Kataloški vnos, ki je na voljo prek Mused, opredeljuje delo kot tempero na lesu in ga postavlja okoli leta 1100, hkrati pa njegovo ikonografijo povezuje s kikossko tradicijo. Sinajska plošča pa znani Marijin tip razširja v nekaj veliko bolj dovršenega: podobo učlovečenja, interpretirano skozi prerokbo, sveto zgodovino in nebeško manifestacijo.
Bogorodica Kikotisa in preroki učlovečenja
V kompoziciji prevladuje ustoličena Bogorodica . Njen temno modri maforion tvori najglobljo kromatično maso na zlati podlagi, ki se navzdol razprostira v dolgih, gosto členjenih gubah in zaradi česar je razmeroma bleda Kristusova figura še posebej izrazita. Sam prestol je delno skrit. Na obeh straneh se pojavljajo rdeče blazine; pod njimi okrašeni arhitekturni elementi in podnožje tvorijo kompaktno slovesno okolje. Vendar se figuri upirajo negibnosti, ki bi jo takšno pohištvo lahko nakazovalo. Devica Marija se skloni. Dete se zvije. Njuna obraza se skoraj srečata. Znotraj ikone, polne frontalnih prerokov, zvitkov, togih delitev in simetričnih korespondenc, ima to ukrivljeno gibanje v središču posebno moč.
Nad njimi je prikazan Kristus »v slavi«, ki sedi frontalno v zgornjem polju. Desnico dvigne v blagoslov, medtem ko z levo pobira draperijo v naročju. Okoli njega, na zlati podlagi, živijo krilata nebeška bitja in simbolična bitja, povezana z nebeškimi videnji (Ezekiel 1,5–14; Razodetje 4,6–8). Kompozicija vzpostavlja navpično teološko os: zgoraj Kristus v nebeški veličini; spodaj učlovečeni Kristus kot Otrok, ki ga nosi njegova Mati. Med obema upodobitvama ni pripovedne epizode. Razmerje je konceptualno. Zgoraj večni Logos, spodaj učlovečeni Otrok: isti Kristus zaseda dve ravni ene slikovne strukture.
Ob straneh slikar konstruira izjemno disciplinirano zaporedje parnih figur. Preroki in druge svete osebe stojijo znotraj pravokotnih predelkov, od katerih jih več razkriva odprte zvitke, prekrite z grškimi napisi. Ob nekaterih prerokih so prikazani predmeti, skozi katere je bizantinska eksegeza razumela odlomke Stare zaveze kot predznake Device Marije in učlovečenja. Mojzes je povezan z gorečim grmom (2 Mz 3,2–4); Ezekiel z zaprtimi vrati (Ezekiel 44,1–2); Jakobova lestev (1 Mz 28,12) zaseda nasprotno stran. Drugi preroški simboli nadaljujejo ta tipološki jezik. Besede, figure, znaki: vsak podpira osrednjo Devico Marijo in otroka, ne da bi konkuriral njunemu merilu.
Ta razporeditev predstavlja najzgodnejšo ohranjeno formulacijo, ki je običajno povezana z ikonografsko temo, znano kot Ἄνωθεν οἱ Προφῆται , »Preroki od zgoraj«. Preroki, katerih zvitki ohranjajo besedilno dimenzijo programa in katerih spremljajoči atributi prevajajo prerokbo v vidno obliko, ustvarjajo eksegetski okvir okoli Bogorodice. Odlomki, ločeni po Stari zavezi, so vizualno približani dogodku, ki ga je krščanska razlaga razumela kot pričakovanega. Obsežna študija sinajskih ikon in njihovega institucionalnega okolja je na voljo v katalogu Getty , medtem ko je bila poznejša difuzija in preobrazba kykkotskega tipa v sredozemskem slikarstvu preučena v Kounenijevi študiji . Slednja prikazuje, kako daleč je tip sčasoma presegel svoje bizantinsko in ciprsko okolje; njegov širši objavni kontekst si je mogoče ogledati tudi v številki JSTOR.
Spodaj se preroški argument spremeni v registru. Jožef, Joahim in Ana se pojavijo skupaj z Adamom in Evo , kar povezuje genealogijo Device in zgodovino človeštva z zgornjo teološko strukturo. Prvoustvarjeni ljudje, Marijini starši, njen zaročenec: različni trenutki svete zgodovine, združeni na enem ozkem pasu. To spodnje zaporedje daje ikoni časovno širino, ki je sama osrednja kompozicija nikoli ne bi razkrila. Zgoraj je prerokba; v središču je izpolnitev; spodaj so predniki in človeška zgodovina.
Arhitektura podobe to branje še okrepi. Številne prizore ločujejo poslikani robovi, vendar velik lok, ki obdaja Devico, prekinja logiko konvencionalne mreže in daje osrednji skupini nekaj, kar se približuje vizualni avtoriteti apsidalne kompozicije. Dejansko je bila celotna plošča primerjana s hierarhično dekoracijo bizantinske cerkvene notranjosti: Kristus v slavi zaseda najvišjo cono, Devica Marija z otrokom imata dominantni marijanski položaj spodaj, preroki in svetniki pa so razporejeni okoli njiju. Raziskave ikone so posebej opozorile na to podobnost med notranjo ureditvijo plošče in monumentalnimi cerkvenimi programi v Ecce Mater Tua . Majhna prenosna ikona je v stisnjeni obliki absorbirala prostorsko hierarhijo monumentalne dekoracije.
Njegov vizualni jezik ostaja močno Komnenov. Obrazi so vitki in nadzorovani, geste ekonomične; draperije pa so nasprotno živahne s tesno narisanimi linearnimi gubami in nenadnimi kotnimi zasuki. Zlata prevladuje, ne da bi sploščila vsako razliko. Rdeča, okra, temno modra in umirjeni zemeljski toni delijo figure na majhne kromatske poudarke na svetlobnem polju. Posebej presenetljivo je menjavanje merila: monumentalna Devica z otrokom, manjši preroki, še manjša simbolna bitja. Skozi te odmerjene razlike postane vidna sama hierarhija.
Pripisovanje zahteva večjo previdnost. Izpopolnjenost slike in prefinjenost njene ikonografske zasnove sta spodbudili primerjavo s konstantinopolsko produkcijo. Vendar pa tehnična posebnost, opažena v sinajski skupini – drugačen ton pozlačenih avreolov in medaljonom podobnih elementov v odnosu do okoliške zlate poslikave – otežuje samodejno dodelitev delavnici v prestolnici. Mesto slike v umetniškem svetu zgodnjega dvanajstega stoletja je trdno določeno; manj gotove pa so natančne okoliščine njenega nastanka.
Čas je predmet močno zaznamoval, ne da bi pri tem uničil njegovo izjemno berljivost. Navpične razpoke prečkajo poslikano površino, izgube prekinjajo dele zgornjih in spodnjih robov, razpršene odrgnine pa razkrivajo materialno zgodovino plošče. Vodilna ideja je še vedno nedotaknjena: okoli tesno povezane Matere in Otroka se zbira celotna arhitektura prerokbe in izpolnitve. Zvitki, predniki, nebeška bitja, simbolni predmeti, zlato. V središču je Bogorodica Kikotisa.
(Prevod je uredil E. Alexandraki.)