Majhna plošča, velika komaj sedeminpetdeset krat devetintrideset centimetrov, ki jo je okoli leta 1546 naslikal kretski mojster Teofan Strelitzas, ohranja eno bolj dovršenih upodobitev Kristusovega darovanja v templju, ki se je ohranila iz umetnikovega zrelega obdobja. Strelitzas – drugje zapisan kot Teofan Krečan ali Teofan Batas – je izdelal ploščo za katolikon samostana Stavronikita na gori Atos kot del cikla Dodekaortona, dvanajstih glavnih praznikov liturgičnega leta, upodobljenih kot niz despotskih ikon za templjsko ozadje.
Motiv, ki je v pravoslavni liturgični rabi znan kot Hipapante ali Srečanje, obeležuje štirideseti dan po rojstvu, ko je bilo treba v skladu z Mojzesovim zakonom vsakega prvorojenca iz Izraela pripeljati v jeruzalemski tempelj in ga uradno predstaviti pred Bogom. Lukov evangelij predstavlja pripovedno jedro: Simeon, ki mu je razodetje povedalo, da ne bo umrl, preden bo zagledal Mesija, sprejme dojenčka Kristusa v naročje, medtem ko ostarela prerokinja Ana, ki je bila prisotna ob tisti uri, priča o otrokovi identiteti. Strelitza sledi ikonografski formuli, ki so jo že določila zgodnja poikonoklastična stoletja, in dojenčka ne položi v materino naročje, temveč v naročje starejšega Simeona – podrobnost, ki ureja dramatično logiko celotne kompozicije.
Predstavitev Kristusa Teofana Strelice: Kompozicija in ikonografija
Pod zelenim, okroglim lokom, ki izhaja iz vitkih stebrov, in ob sploščenem zlatem ozadju, značilnem za to šolo, se štiri glavne priče evangelijske pripovedi zberejo na plitvi, stopničasti ploščadi pred okrašenim zlatim ciborijem, opremljenim s križno oblikovanimi vrati – bolj stisnjena podoba tempeljskega svetišča kot poskus arhitekturnega opisa. Čez zgornje polje poteka napis, ki označuje praznik, na obeh straneh loka pa štrlijo nizke, shematske stavbe, ki označujejo ograjen prostor templja, ne da bi pri tem razblinile frontalnost prizora. Kot je običajno za ploščate ikone kretske šole, je bil leseni nosilec pripravljen z gesso podlago in pozlačen, preden so bile nanesene tempera plasti, kar pojasnjuje svetlečo konsistenco zlatega polja pod pigmentom.
Na desni, na dvignjeni stopnici, stoji Simeon, njegovi dolgi lasje padajo do ramen, plašč pa je zbran v goste, oglate gube. Njegove roke, ovite v blago lastnega oblačila, namesto da bi se neposredno dotikale otroka – kar je običajen znak spoštovanja pred svetim telesom – držijo dojenčka Kristusa, ki mu ga je Devica Marija pravkar dala v naročje. Otrok, oblečen v zlato rdečo tuniko s širokimi tkanimi trakovi, ki se spuščajo do nagubanega pasu, obrne glavo nazaj proti materi in iztegne desno roko proti njej, medtem ko leva, v kateri drži zaprt zvitek, počiva na njegovem kolenu; majhne bose noge, rahlo dvignjene navzgor, vnašajo pridih fizične neposrednosti v sicer hieratično tišino skupine. Marija stoji nasproti v temno rdečem maforiju, obrobljenem z zlatim robom, roke pa dvigne pred prsi v gesti, ki združuje prošnjo in dokončanje že dane daritve. Takoj za njo stoji ostarela prerokinja Ana, ki jo prepoznamo po odprtem zvitku, ki ga nosi; Jožef zapira procesijo na skrajni levi, drži par golobov, ki jih je Postava predpisala za daritev očiščevanja, podrobnost, ki prizor utemeljuje na specifičnih obrednih zahtevah Tore in ne na splošni pobožnosti.
Detajl: Prerokinja Ana na ikoni Kristusovega darovanja
Ženska, ki stoji za Devico, če jo opazujemo od blizu, razkrije obraz, ki ga gladko prehaja v okro, ki modelira okoli trdno linearne strukture – dolgega, ravnega nosu, majhnih ust, težkih, rahlo melanholičnih oči, značilnih za zrelo kreško manir. Glava ji je zavita v plašč skoraj črno zelene barve, njegov rob pa se na liniji las zatika v tanek pas svetlejše podlage, njen pogled pa je rahlo obrnjen vstran, usmerjen proti dogodku, ki se odvija ob njej, in ne navzven proti gledalcu. Desna roka se dvigne do višine ramen, prsti so iztegnjeni in ne sklenjeni, v gesti, s katero v širši kompoziciji nakazuje dojenčka Kristusa; okrasna manšeta, obrobljena z okro in belo, zapira rokav na zapestju. Na eni strani srebrno-siva masa arhitekturnega elementa vzpostavlja tempeljsko okolje; na drugi strani delček temno rdeče barve napoveduje sosednjo figuro Device, medtem ko na spodnjem robu bleda oblika ptice pripada paru golobov, ki ju nosi Jožef, kar potrjuje njen položaj v procesiji tik ob njem.
Ta lik je Ana, ki je v Lukovem evangeliju opisana kot prerokinja visoke starosti, povezana s templjem, in jo je treba ločiti od svete Ane, matere Bogorodice – druge ženske, s katero jo včasih ohlapno in napačno enačijo.