Učni evangelij, folio 93v iz GIM Syn. 262, ohranja še posebej jasno povezavo besedila, rubrikacije in okrasne pisave znotraj Učnega evangelija, povezanega s Konstantinom Preslavskim. Ohranjeni stolpec, ki zaključuje en homiletični del, naznanja drugega v cinabaritu in nato začenja nov govor z monumentalno začetnico Б , naredi svojo vizualno organizacijo neločljivo od gibanja besedila. Temni cirilični ustav zavzema zgornji in spodnji del pergamenta, široka rdeča glava pa prekine stran skoraj na sredini, kar bralcu omogoča, da prepozna prehod, še preden prebere besedo.
Rokopis spada v sinodalno zbirko Državnega zgodovinskega muzeja v Moskvi. Starejši kataloški podatki, ki spremljajo folio, ga datirajo v konec dvanajstega ali začetek trinajstega stoletja in okvirno povezujejo njegovo izdelavo z Vladimirjem ali Rostovom. Novejše raziskave so kronologijo premaknile precej prej. Trenutni muzejski katalog uvršča Syn. 262 v prvo četrtino dvanajstega stoletja in kot kraj izdelave navaja Staro Rusijo, medtem ko Krivkova študija obravnava paleografske dokaze, ki se ujemajo s koncem enajstega ali začetkom dvanajstega stoletja. Krivko poudarja tudi arhaične grafične značilnosti tega vzhodnoslovanskega pričevanja, med njimi nenavadno ohranjenost celotnega repertoarja štirih črk yus v rokopisu.
Poučevanje evangelija, list 93v in začetnica Б
Fotografirani del ustreza stolpcu 93c v znanstvenem prepisu Syn. 262. Njegove prve vrstice dopolnjujejo prejšnjo homilijo s konvencionalno doksološko formulo, ki se sklicuje na milost in ljubečo dobroto Jezusa Kristusa in se konča z Amen . Takoj spodaj je cinoberna rubrika:
TOGOŽDE ZLATOUSTAGO. съказани .а͠ї. evangeliꙗ. ѿ маⷴ⁘
V prosti angleščini bi to lahko prevedli kot »Istega Zlatoustega. Razlaga enajstega evangelija po Mateju«. Vrstilna številka, zapisana s ciriličnimi številkami pod naslovom, spada v rokopisni sistem okrajšav in numeričnih zapisov; skrčena oblika na koncu označuje Mateja. V elektronskem korpusu lahko prehodu sledimo neposredno: rubrika stoji za zaključno doksologijo in pred uvodno » Брать «.
Barva vzpostavlja besedilno hierarhijo z izjemno ekonomičnostjo. Glavni del pisave je nanesen s temno rjavo-črnim črnilom, medtem ko je cinabarit rezerviran za naslov in povečano uvodno črko. Železo-žolčno črnilo in cinabarit sta med materiali, ki jih je za kodeks zabeležil Državni zgodovinski muzej. V tem stolpcu ostaja kontrast oster: čez več vrstic se razteza rubrika v ozkih, podolgovatih rdečih črkah; poleg temnega besedila se navpično spušča inicialka. Rdeča elementa posledično služita različnim besedilnim funkcijam, rubrika naznanja identiteto in zaporedje homilije, inicialka pa svoj govorjeni nagovor.
Sama črka Б se razteza skozi približno sedem vrstic običajne pisave. Je bolj svobodne konstrukcije kot okoliški ustav in je zgrajena okoli dolgega navpičnega stebla, ki ga členijo majhne prečne pregrade. Zgornji del se navzven obriše v zankaste konture, medtem ko se spodaj oblika razširi v zapolnjen cinabaritni prehod, preden se konča vzdolž razširjene podlage. Deli notranjosti ostanejo odprti, kar preprečuje, da bi iniciala postala težek barvni blok. Tanek linearni ornament, obsežnejše poslikane površine, majhne prekinitve v konturi: te spremembe dajejo črki notranji ritem, ne da bi jo ločile od pisanega stolpca. Starejši katalog opisuje inicialke Syn . 262 kot pripadnike »starobizantinskega« sloga, kar je uporabna zgodovinska klasifikacija za okrasni besednjak rokopisa, čeprav sama po sebi ne vzpostavlja povezave z nobeno posebno bizantinsko delavnico.
Okoli te povečane oblike ostaja običajna pisava disciplinirana. Cirilski ustav z jasno ločenimi črkami, relativno pokončnimi navpičnicami in nadzorovanimi spremembami širine ohranja odmerjeno pravilnost tudi tam, kjer se začetnica stisne v besedilo. Več znakov ima močno oglate profile; drugje zaobljene udubine omilijo gostoto stolpca. Posamezne oblike črk ohranjajo precejšnjo avtonomijo, presledki med njimi pa omogočajo sledenje besedilni vrstici, ko okrajšave in nadpisi prekinejo njen zgornji obris.
Te okrajšave so še posebej pomembne s paleografskega vidika. V zaključni doksologiji so sveta imena skrčena pod titlo, vključno z oblikama za »Gospod« in »Jezus Kristus«. Rubrika podobno stisne »Matej«. Pike in bolj dovršene kombinacije pik delijo večje besedilne enote, pri čemer je konec Amen vizualno poudarjen z ločili. Nad in med črkami dejansko teče drugi grafični register, ki ga tvorijo ti manjši znaki. Oblikovanje strani se tako s spremembami velikosti črk, pigmenta, okrajšav in ločil razteza daleč preko monumentalne začetnice.
Pergament sam prispeva k mirnejši strukturi. Njegova topla površina se rahlo spreminja v tonu, v delih spodnjega območja pa je še vedno zaznavna rahla linija. Ob teh vodoravnih vodilih pisava poteka precej pravilno, tudi ob veliki začetnici, katere nepravilna kontura bi sicer lahko motila vrstico. Črka, zasnovana tako, da zaseda pisani stolpec in ne kot ločen okrasni predel, štrli v besedilni prostor in sili sosednje vrstice, da se prilagodijo okoli nje. Rezultat pripada isti kaligrafski arhitekturi kot pisava, ki jo obdaja.
Vsebina krepi to razmerje med vizualnim pragom in retoričnim začetkom. Po rdečem naslovu se začne homilija: Братьнощь оуспѣ а дьнь приближи сѧ – »Bratje, noč se je prenesla in dan se je približal« (Rimljanom 13,12). Sledi besedilo, ki govori, ga imenuje благогласьнаꙗ цѣвьницѧ , dobesedno »melodična piščal« ali »sladko zveneča piščal«, podoba, katere nadaljevanje identificira Pavla skozi tradicionalni jezik »izbrane posode«. V naslednjem stolpcu se razlaga nadaljuje proti Matejevemu besedilu in sčasoma predstavi nebeško kraljestvo skozi podobo kralja, ki obračunava s svojimi služabniki, začetek prilike o neusmiljenem služabniku (Matej 18,23–35).
Začetnica Б torej daje izjemno vidnost besedi Брать , neposrednemu nagovoru občinstvu, medtem ko cinoberna rubrika zgoraj vzpostavlja avtoriteto in evangelijsko zaporedje govora. Besedilne delitve dobijo ustrezno grafično obliko. Znotraj rokopisa, katerega pomen je deloma v preživetju zgodnje slovanske literarne tradicije, folio 93v ohranja to tradicijo na ravni posamezne črke: formalni ustav , podedovane prakse okrajšav, rubrikacija, okrasna začetnica, katere obseg začasno spremeni ritem pisanega stolpca.
Prost prevod vidnega besedila
„…da dosežemo nebeško kraljestvo po milosti in ljubeči dobroti našega Gospoda Jezusa Kristusa, zdaj in vedno in na veke vekov. Amen.“
Istega Zlatoustega. Razlaga enajstega evangelija po Mateju.
Bratje, 'noč se je prepozno nagnila in dan se je približal' (Rimljanom 13,12), je rekla melodična piščal ..."
Prvi stavek se začne pred prikazanim ohranjenim delom in zato vstopi v stolpec, ki je že v teku. Zadnja metafora se prav tako nadaljuje v stolpec 93d, kjer postane njena omemba Pavla eksplicitna. Prepis stavka 93c potrjuje zaporedje, ohranjeno na sliki: zaključna doksologija, rubrika, nato uvodne besede novega govora.
(Prevod je uredil N. Jones.)