Učni evangelij, list 118v iz GIM Syn. 262, ohranja prehod med dvema homiletičnima enotama znotraj Učnega evangelija , povezanega s Konstantinom Preslavskim. Zgornji del levega stolpca zaključuje prejšnji govor z doksologijo. Pod njim cinabarit nenadoma spremeni hierarhijo strani: rubrika pripisuje naslednjo razlago Janezu Zlatoustemu , povečan okras Б pa začne nagovor Братие – »Bratje«. Okras, ki je materialno skromen, kljub temu zavzema dovolj pisanega polja, da spremeni gibanje besedila po listu.
Rokopis pripada sinodalni zbirki Državnega zgodovinskega muzeja v Moskvi. Starejši kataloški podatki, ki spremljajo folio, datirajo kodeks v konec dvanajstega ali začetek trinajstega stoletja in ga okvirno povezujejo z Vladimirjem ali Rostovom. Ta kronologija je bila precej ponovno preučena. Trenutni muzejski katalog uvršča Syn. 262 v prvo četrtino dvanajstega stoletja , kraj nastanka pa je širše omenjen kot Stara Rusija. Paleografska študija Romana Krivka obravnava še zgodnejše datiranje, predlagano s paleografsko in jezikoslovno analizo, okoli konca enajstega ali začetka dvanajstega stoletja. To neskladje je vredno ohraniti, saj beleži resničen premik v znanstveni oceni tega pomembnega zgodnjega vzhodnoslovanskega pričevanja.
Konstantinov Učni evangelij, sestavljen v Bolgariji konec devetega stoletja, obsega enainpetdeset homiletičnih besedil, urejenih za nedeljska evangelijska branja cerkvenega leta. Velik del njihovega eksegetskega gradiva izhaja iz grških novozaveznih katen in patrističnih komentarjev, medtem ko je nastala slovanska zbirka razvila svojo lastno homiletično strukturo z uvodi, razlago in sklepnimi nagovori. Syn. 262, najstarejše ohranjeno popolno pričevanje dela, ima zato nenavaden pomen za starobolgarsko besedilno zgodovino in prenos zgodnje cirilice.
Učni evangelij, list 118v in cinabaritna inicialka Б
Razporeditev lista Učnega evangelija 118v določa dvostolpčni ustav . Temno rjavo-črna pisava zavzema razmeroma ozka navpična polja na pergamentu, črke so jasno ločene druga od druge, tudi tam, kjer so posamezne besede le rahlo razločljive. Med materiali, uporabljenimi v kodeksu, sta v trenutnem muzejskem katalogu zabeležena železovo-žalčno črnilo in cinabarit, njun vizualni kontrast pa je na tem listu še posebej učinkovit. Glavno besedilo se je postaralo in postalo toplejše rjavo-črne barve, medtem ko rubrikacija ohranja gosto rdečo tonaliteto.
Formalni cirilični ustav strukturira stran s pokončnimi, namerno členjenimi črkovnimi oblikami. Večina znakov ostaja znotraj dokaj pravilnega navpičnega modula, čeprav se njihova širina razlikuje glede na obliko, kar daje vrsticam ritem, ki je discipliniran, ne da bi postal mehansko enakomeren. Naraščajoči in padajoči elementi so omejeni. Ukrivljene oblike se nahajajo poleg močno pravokotnih, medtem ko široko pero ustvarja čvrste zaključke in majhne spremembe v debelini poteze. Skrajšana sveta imena se pojavljajo pod titlo, kompaktno pisarsko konvencijo, ki prihrani prostor, hkrati pa loči pogosto ponavljajoč se teološki besednjak. Po pisani površini ostajata besedilo in majhni paleografski signali vizualno prepleteni.
Blizu sredine levega stolpca se pojavi bolj opazna hierarhija. Prejšnja homilija se zaključi s formulo, ki se sklicuje na »milost in ljubezen do človeštva našega Gospoda Jezusa Kristusa«, ki ji sledi znana doksologija in Amen . Rdeča rubrika se nato začne z ТОГОЖДЕ , »istega«, in označuje, kar sledi, kot razlago, pripisano Zlatoustemu. Številka v naslovu označuje šestnajsto evangelijsko berilo, ki mu sledi skrajšana referenca na Mateja. Velik del uredniškega dela, ki bi ga sodobna knjiga pripisala razmiku, tipografiji ali ločenemu naslovu, je tukaj opravljen s spremembo iz temnega črnila v cinabarit.
Pod rubriko stoji začetnica Б. Starejši rokopisni katalog označuje začetnice kodeksa kot »starobizantinske« sloge, izdelane v cinabaritu. Na foliju 118v je črka okrasna začetnica in ne zgodovinska: vanjo ni vdelana nobena človeška ali živalska figura. Visok rdeč obris vzpostavlja osnovno cirilično obliko, njena notranjost in štrleče krivulje pa so obdelane v zankast, prepleten ornament. Nekatere poteze se obračajo nazaj vase; druge tvorijo majhne vozlaste predelke. Okras je linearen, odvisno od kontrasta med rdečo črto in golim pergamentom in ne od polikromiranega polnila.
Pomemben je njen obseg. Začetnica, ki zaseda več vrstic, zavzema velik del preostalega spodnjega dela levega stolpca. Ob njo se lahko postavijo le črne črke, ki dopolnjujejo Братие , in uvodne besede novega diskurza, preden se besedilo nadaljuje v zgornjem delu desnega stolpca. Črka tako neposredno sodeluje v arhitekturi strani, saj označuje začetek in prekinja redni blok ustava, hkrati pa določa razporeditev naslednjih besed.
Ohranjeno besedilno zaporedje to funkcijo še posebej jasno pokaže. Pred rubriko sklepni odlomek spodbuja občinstvo, naj se obrne stran od »prebrisane lisice« in išče božansko slavo. Njegov predhodni kontekst identificira osnovno temo kot nečimrnost: skušnjavo, da bi se postili, molili, dajali miloščino ali poslušnost za človeško prepoznavnost. Novi odlomek nato spremeni smer. Njegov uvod Братие да видимъ (»Bratje, premislimo«) uvaja svetopisemski citat in opozarja na psalm, ki sprašuje, kdo sme prebivati v Božjem prebivališču (Psalm 14:1–3 LXX; Psalm 15:1–3 v mnogih sodobnih angleških Biblijah). Popoln diplomatski prepis Sin. 262 potrjuje delitev, vidno na listu, in ohranja nadaljevanje v stolpcih 118c in 118d.
Navedeni odlomek je Psalm 14:1–3 po številčenju Septuaginte, kar ustreza Psalmu 15:1–3 po številčenju, znanem iz mnogih sodobnih angleških Biblij. Pravični človek hodi brezmadežno, ravna pravično, govori resnico in ne dela hudega bližnjemu (Psalm 14:1–3 LXX). Rokopis vizualno ne ločuje svetopisemskega citata z narekovaji. Njegova avtoriteta izhaja iz uvodnega besedila in kontinuitete besedila ustava , ureditve, ki je naravna za srednjeveške homiletične knjige, v katerih citat in komentar redno zasedata isto grafično polje.
Brezplačen prevod Folia 118v
„…ta prebrisana lisica. Ljubimo samo Božjo slavo, da bomo dosegli ugodno sodbo in uživali večne blagoslove, po milosti in ljubezni do človeštva našega Gospoda Jezusa Kristusa, kateremu bodi slava zdaj in vedno in na veke vekov. Amen.“
Istega Janeza Zlatoustega. Razlaga šestnajstega evangelijskega berila iz Matejevega evangelija.
Bratje, razmislimo, kaj pravi ustrezni psalm: »Gospod, kdo bo prebival v tvojem prebivališču? Kdo bo prebival na tvoji sveti gori? Kdor hodi brezmadežno in ravna pravično, kdor govori resnico v svojem srcu, kdor ne vara s svojim jezikom in ne dela hudega svojemu bližnjemu« (Psalm 14,1–3 LXX; Psalm 15,1–3).
Resnično, kdor živi v pravičnosti, se drži njegovih zapovedi in jih rodovitno izvršuje, bo prebival v njegovem prebivališču; kdor pa jih skriva in prikriva, bo izgnan.«
Prevod sledi celotnemu besedilu, ohranjenemu v stolpcih 118c–118d, vključno s sklepom, prenesenim iz prejšnje razprave, cinabaritno rubriko in začetkom novo uvedene razlage. Zgodovinsko-jezikovni korpus Univerze v Sofiji neodvisno beleži isto delitev stolpcev in besedilo v svojem prepisu Syn. 262.
Folio 118v je paleografsko dragocen tudi ločeno od slavne miniature vladarja drugje v kodeksu. Običajna pisarska praksa je z nenavadno jasnostjo razkrita v odmerjenem ustavu , svetih kontrakcijah pod naslovom, cinoberni rubriki in okrasni začetnici, katere dimenzije neposredno uravnavajo pisani prostor. Drugje v Syn. 262 kasnejši dodatki in zapisi o lastništvu sledijo zelo drugačni zgodovini, vključno z daritvijo rokopisa patriarha Nikona samostanu Novi Jeruzalem leta 1661 in njegovo končno ohranitvijo v Državnem zgodovinskem muzeju od leta 1920.
(Prevod je uredil E. Wilson.)