Ikona svetega Nikodema Vatopedskega predstavlja atoškega hezihasta iz štirinajstega stoletja v sodobni prenosni podobi, povezani s svetim velikim samostanom Vatopedi. Njen anonimni slikar deluje v okviru nadaljnje bizantinske umetniške tradicije gore Atos in postavlja dopoldansko figuro na neprekinjeno zlato podlago. Zgornje polje zasedata dva prepoznavna grška napisa, Ο ΑΓΙΟΣ ΝΙΚΟΔΗΜΟΣ in Ο ΒΑΤΟΠΕΔΙΝΟΣ. Starejši menih je obrnjen naprej, čeprav njegov spuščen, rahlo odvrnjen pogled daje fiziognomiji kontemplativno zadržanost.
Ikona svetega Nikodema Vatopedskega: Hezihastična figura
Čelo, lica in ozko območje okoli oči zaznamujejo močno definirane črte. Gosti beli lasje tvorijo skoraj neprekinjen lok okoli glave; spodaj je dolga razcepljena brada modelirana s ponavljajočimi se sivimi in belimi potezami. Temna meniška obleka obdaja telo v široki, kompaktni silhueti, s temno modrimi gubami, ki zagotavljajo zadržane barvne variacije. V desni roki Nikodem drži vitek rdeč križ. V levi drži odprt zvitek z grškim besedilom, atribut, ki poudarja njegovo vlogo asketskega učitelja. Avreola, obrobljena z nežnim okrasnim robom, ostaja vizualno absorbirana v okoliško zlato polje.
Nikodem je, ko so ga napadi v Mali Aziji prisilili, da je zapustil regijo, že živel meniško življenje na gori Auxentios blizu Kalcedona, preden se je preselil na goro Atos. Blizu Vatopedija je postal duhovni starešina Gregorja Palame, ki je ostal z njim tri leta, od leta 1319 do Nikodemove smrti leta 1322. Patriarh Filotej Kokinos ga je kasneje opisal kot izjemnega tako v praksi kot v teoriji , jeziku, tesno povezanem s hezihastično tradicijo. Njegov spomin se praznuje 11. julija, liturgični oficijev v njegovo čast pa je sestavil himnograf Haralambos Bousias.
(Prevod je uredil E. Alexandraki.)