Juan de la Abadía naslikal sliko Sveti Mihael tehta duše v Aragonu v zadnjih desetletjih petnajstega stoletja, ki postavlja nadangela Mihaela v središče kompaktne vizije sodbe. Nacionalni muzej umetnosti Katalonije datira ploščo v obdobje približno 1480–1495 in Abadía, znanega kot Starejši, opredeljuje kot slikarja, ki je bil aktiven v Huesci od 1469 do 1498. Delo meri 127.7 × 76 × 6 cm in združuje tempero, štukaturni relief, zlate lističe in kovinsko ploščo na lesenem nosilcu. Verjetno je tvorilo osrednji del oltarne slike, posvečene svetemu Mihaelu, in je morda izviralo iz Liese v provinci Huesca.
Skoraj v polni višini plošče stoji Mihael spredaj v dovršenem oklepu, njegova ogromna krila se razprostirajo za njim, rdeč plašč pa mu v oglatih gubah pada okoli telesa. V desni roki drži dolgo sulico, z levo pa tehtnico, na kateri tehtata dve človeški duši. Spodaj se podoba deli na dve nasprotujoči si skupini. Na Mihaelovi desni manjši angel skrbi za oblečeno žensko dušo, ki kleči s sklenjenimi rokami. Na njegovi levi se fantastičen krilati demon vmešava v nasprotno ponev poleg gole moške figure. Prizor tako združuje slovesno mirnost s pripovednim dogajanjem: Mihael sam ostaja zbran, skoraj odmaknjen, medtem ko se boj okoli tehtnice odvija blizu njegovih nog.
Sveti Mihael tehta duše: sodba, oklep in tehtnica
Glavna ikonografska tema je tehtanje duš ali psihostaza, tema, ki je tesno povezana z Mihaelovo vlogo v podobah poslednje sodbe. S pretvorbo abstraktnega obračuna v nekaj neposrednega in merljivega tehtnica daje sodbi vidno obliko. Juan de la Abadía naredi epizodo nenavadno oprijemljivo. Tehtnica visi z vodoravnega trama, tanke vrvice se spuščajo proti obema posodama, duše pa jih zasedajo kot majhne človeške figure, katerih nasprotujoči si usodi se že začenjata oblikovati.
Mihaelova vojaška identiteta ostaja enako izrazita. Njegovo telo je obdano z bogato okrašenim oklepom, njegova površina pa je obdelana skoraj kot dragocena kovina. Ponavljajoči se perforirani in reliefni vzorci poudarjajo naprsnik, rokave, pas in zaščitne elemente okoli ramen in rok. Oklep je še posebej dovršen: dvignjene črte, biserni robovi in simetrične rastlinske oblike pokrivajo oklep, ki je videti zasnovan tako za slovesnost kot za boj. Kopija, ki diagonalno prečka navpično figuro, prehaja iz dvignjene desne roke proti spodnjemu robu in uvaja enega najmočnejših smernih gibov v kompoziciji.
Ob tej kovinski gostoti se rdeči plašč širi v širokih oglatih gubah. Pojavi se za rokami, pade okoli nog in se bočno razprostira čez večji del spodnjega registra. Rdeča barva se pojavlja tudi v Michaelovi obutvi in v manjših poudarkih blizu zgornjih kril, kar vzpostavlja kromatični ritem proti temno modro-črni barvi ramenskega pokrivala, zelenega perja in obsežne zlate podlage.
K temu učinku močno prispeva materialna struktura. Muzej prepoznava tempero, štukaturne reliefe, zlate lističe in kovinske plošče na lesu, tehnike, ki omogočajo sobivanje dejanskega reliefa in odsevne kovine s poslikanim modeliranjem. Razlikovanje med zlatimi lističi kot materialom in zlato podlago kot vidnim poljem je še posebej uporabno pri opisovanju tovrstne površine. Za Michaelom je zlato gosto prepredeno s sekajočimi se okrasnimi črtami, tako da postane aktivno tudi navidezno prazno ozadje.
V avreoli se pojavi še ena koncentracija ornamenta. Mihaelovo glavo obdaja več dvignjenih koncentričnih obročev, od katerih se vsak razlikuje po ponavljajočih se vrezanih ali izrezanih vzorcih. Za njimi velika krila tvorijo drugo obdajajočo strukturo. Njihovo perje je organizirano v pasovih zelene, temno rdeče in skoraj črne barve, posamezne vrste pa so skrbno ločene. Rezultat je zelo nadzorovan: avreola, krila in ramena ustvarjajo zaporedne ukrivljene okvirje okoli obraza.
Dve duši in posredovanje demona
Na spodnji ravni se razmerje nenadoma spremeni. Mihael je monumentalen; stranske figure so opazno manjše. Hierarhična lestvica omogoča nadangelu, da prevladuje nad celotnim poljem, hkrati pa pod njegovimi rokami pušča dovolj prostora za miniaturno dramo odrešenja in obsodbe.
Duša, povezana z angelom, je oblečena v belo in kleči s sklenjenimi rokami. Spremljevalni angel se skloni proti figuri, z eno roko iztegnjeno v zaščitniški ali vodilni gesti. Na drugi strani kompozicije je druga duša gola in nerodno kleči, medtem ko demon vstopa v prizor. Nacionalni muzej opisuje demona, kot da poskuša prelisičiti tehtnico tako, da jo nagne v svojo korist. Njegovo vmešavanje sicer urejeno ravnovesje spremeni v pripovedno tekmovanje.
Demon sam pripada namerno grotesknemu vizualnemu registru. Njegovi oslabljeni udi, krempljem podobni okončini, koničasta glava, pretirana usta in membranski zobje ga ostro ločujejo od odmerjene geometrije Michaelovega telesa. Njegovo zeleno-črno površino prekinjajo rdečkasti in oker prehodi, medtem ko zvita poza ustvarja oglato silhueto. V bližini se gola duša ob tem vznemirjenem bitju zdi fizično ranljiva.
Mihael, čeprav se boj odvija neposredno pod njim, komaj reagira. Njegov obraz ostaja spuščen in zadržan, medtem ko sulica s svojo prisotnostjo po celotni sliki utrjuje njegovo moč. Takšna čustvena ekonomičnost stopnjuje hierarhijo prizora: spodaj se zbira nered; nad njim nadangel ohranja nadzorovano držo sodnika in nebeškega bojevnika.
Detajl nadangela Mihaela: obraz, siego in krila
Če ga pogledamo od blizu, Michaelov obraz vzbuja mirnejšo obliko opazovanja. Glava se rahlo nagne proti levi roki in tehtnici. Visoko čelo, ozke obokane obrvi, spuščene mandljaste oči, dolg raven nos in majhna rdeča usta dajejo fiziognomiji idealizirano prefinjenost. Na licih in okoli oči se pojavi subtilna rožnata modulacija, medtem ko fine temne konture določajo veke in obrazne poteze. Izraz je introspektiven, z malo sledi nasilnega spopada, ki se odvija spodaj.
Lasje se razprostirajo čez ramena v masi rdečkastih kodrov, skrbno ločenih v majhne valovite pramene. Nad čelom ozek okrašen trak drži lase stran od obraza. Nato pride halo: obroč za obročem dvignjenega okrasja, ki se postopoma širi okoli glave in ustvarja skoraj arhitekturni okvir.
Površina v tej bližini postane osrednjega pomena za izkušnjo dela. Zlato ozadje nosi gosto rombasto plenico, napolnjeno z majhnimi rastlinskimi ali listnatimi motivi; oklep je prekrit z drugim besediščem ponavljajočega se ornamenta; perje se prekriva v urejenih vrstah. Samo meso ponuja relativno mirno polje. Bledi obraz, rahlo oblikovan in obdan z rdečimi lasmi in zlato, postane vizualni premor znotraj slike, nasičene z vzorci.
Juan de la Abadía je deloval v živahnem okolju poznogotskega slikarstva v Aragonu. Znanstvene študije tega obdobja ga uvrščajo med pomembne slikarje, ki so delovali okoli Huesce v poznem petnajstem stoletju, ko je aragonsko slikarstvo sodelovalo v širši izmenjavi modelov in tehnik, povezanih s hispansko-flamsko umetnostjo. V evropskem slikarstvu petnajstega stoletja je vse večja pozornost, namenjena ostro opazovanim površinam, tekstilu, kovini, karakterizaciji obrazov in majhnim pripovednim dogodkom, že postala močan umetniški jezik.
V delu Sveti Mihael tehta duše so ti interesi vključeni v strukturo španskega gotskega oltarja. Monumentalni obseg, pozlačen relief, dovršen oklep in poudarjena hierarhija ostajajo osrednjega pomena, medtem ko manjše figure uvajajo gesto, individualizirano dejanje in moralno dramo. Panel, ki je bil leta 1932 pridobljen z zbirko Plandiura, je zdaj v lasti Nacionalnega muzeja katalonske umetnosti (Museu Nacional d'Art de Catalunya), čeprav ga muzej trenutno ne vodi na ogled. Celotna kompozicija in njeni povečani detajli razkrivajo tudi, koliko Abadíjevega učinka je odvisen od srečanja oddaljenosti in bližine: mogočna silhueta od daleč, drobno orodje, kodri, perje in modeliranje potez od blizu.
(Prevod je uredil D. Manou.)