Sveti Maksim Kausokalivit , upodobljen na stenski poslikavi narteksa katolika samostana Hilandar na gori Atos, predstavlja tega atoškega asketa iz štirinajstega stoletja kot ostarelega, celostnega meniha. Podoba, ki jo je v osemnajstem stoletju naslikal anonimni umetnik, pripada postbizantinskemu nadaljevanju monumentalne slikarske tradicije na Sveti gori. Hilandar, zgodovinsko povezan s srbskim pravoslavnim meništvom, ohranja umetniške plasti, ki pripadajo različnim obdobjem svoje dolge zgodovine.
Maksim stoji frontalno pod velikim oker-zlatim sijevcem, ki ga obdajajo ozki rdeči in beli pasovi. Sivo-beli lasje se umikajo s širokega čela, izjemno dolga bela brada pa se spušča čez njegove prsi. Njegova temna meniška obleka zavzema večino kompozicije: rjave in skoraj črne gube obdajajo osrednje območje temno rdečkaste barve, kar daje telesu težo, ne da bi pri tem zmanjšalo strogo vertikalnost figure. V desni roki drži vitek križ z dvema prečnima palicama; leva roka se dvigne do prsi, dlan je izpostavljena. Na intenzivno modri podlagi omejena paleta zemeljskih barv, bele in zlate, ustvarja zadržano, a močno kromatično strukturo. Terminologija, primerna za takšno delo, je postbizantinsko stensko slikarstvo, ne da bi zgolj na podlagi videza predpostavljali bolj specifično fresko tehniko.
Slikar je večino izrazne energije slike skoncentriral po obrazu. Težke temne konture obdajajo velike oči, ki se srečujejo z ostro artikuliranim nosom in ozkimi usti. Fine bele poteze se gibljejo skozi lase, obrvi in brado v nepravilnih, skoraj kaligrafskih zaporedjih. Čelo je zgrajeno iz širokih okrenih tonov kože, ki jih prečkajo kratki linearni poudarki in temnejše brazde. Predvsem okoli oči modelacija postane gosta; neposreden pogled daje svetniku slovesno, zgoščeno prisotnost, povezano z uveljavljenim vizualnim jezikom asketskih svetnikov v vzhodnokrščanski umetnosti.
Stensko poslikavo svetega Maksima Kavsokalivita: ikonografija in slog
Brada ponuja še eno vrsto gibanja. Razdeljena na podolgovate pramene, se spušča v širokih belih in sivih pramenih, ki so v kontrastu s težkim temnim plaščem. Gube draperije se medtem diagonalno razprostirajo od vratu in ramen, preden se zberejo okoli trupa. Njihovi tanki oker poudarki opisujejo površino blaga skozi črto in ustvarjajo grafično obdelavo, značilno za slikarja, ki dela znotraj trajne ikonografske tradicije. Odprta dlan uvaja tišji poudarek ob križu in jo je mogoče znotraj asketskega besedišča podobe razumeti kot aluzijo na čistost in življenje odpovedovanja.
Za tem vizualnim tipom stoji še posebej značilna atoška biografija. Maksim, čigar posvetno ime je bilo Manuel, je prišel iz Lampsaka v Mali Aziji in zapustil družinski dom okoli sedemnajstih let. Po prehodu skozi meniško okolje na območju gore Ganos je sčasoma dosegel goro Atos in se povezal s hezihastičnim okoljem Gregorja Sinajskega ter se popolnoma vključil v njegovo duhovno disciplino. Viri njegovo življenje postavljajo v pozno trinajsto in štirinajsto stoletje ter ohranjajo več izročil o njegovi intenzivni praksi notranje molitve.
Njegov vzdevek Kausokalivij, dobesedno povezan s požiganjem kolib, izvira iz poročil, da je večkrat požigal začasna zavetišča, v katerih je živel, preden se je preselil drugam. Ta praksa je izražala njegovo zavračanje ustaljenih posesti in se je tako tesno povezala z njim, da je oblikovala tako njegov zgodovinski spomin kot ime atoškega kraja Kafsokalivija. Njegovo srečanje z Gregorjem Sinajskim zavzema pomembno mesto v izročilih o hezihazmu na gori Atos.
Stoletja pozneje je anonimni slikar v Hilandarju to spominsko asketsko identiteto prevedel v zelo ekonomično vizualno formulo: frontalna drža, meniška obleka, izpostavljena dlan, križ, prodoren pogled. Nič v kompoziciji ne zahteva pripovednega dejanja. Pozornost se namesto tega zbira okoli fiziognomije in atributa – globoko nagubanega čela, ostro začrtanih oči, sive brade in ozkega oker križa, ki se dviga iz gub temnega oblačila.
(Prevod je uredil P. Alexiou)