Na temno modri podlagi kiriakona v Nea Skete na gori Atos stenska poslikava svetega Maksima Kausokalibita iz osemnajstega stoletja prikazuje asketa iz štirinajstega stoletja kot mogočno polovično postavo. Maksim je pripadal atoški puščavniški tradiciji in postal znan kot Kausokalibit, »požigalec kolib«, zaradi poročil, da je večkrat zapustil in požigal začasne kolibe, v katerih je živel, kar je skrajni izraz odtujenosti od imetja in stalnega bivališča. Njegova podoba se umešča v obsežno postbizantinsko prakso monumentalnega cerkvenega slikarstva, ki je še naprej strukturirala svete figure skozi uveljavljene ikonografske tipe, hkrati pa je dopuščala precejšnje regionalne razlike v barvi, fiziognomiji in obdelavi.
Svetnik zavzema skoraj celotno slikovno polje. Okoli njegove glave se razprostira širok rumeno-oker sij, obrobljen z ozkimi temnimi in belimi obrisi, njegova topla površina pa je ostro ločena od modrega ozadja. Glavo obdajajo prepoznavni grški napisi, ki besedilno identifikacijo vključujejo v naslikano kompozicijo v skladu z dolgo uveljavljeno konvencijo pravoslavne monumentalne umetnosti. Sivi lasje se umikajo nad visokim čelom in padajo v fino členjenih pramenih ob sencih, izjemno dolga brada pa se spušča čez prsi v ritmičnih, tesno razporejenih linijah.
Stenska poslikava svetega Maksima Kavsokalibita
Barva nosi velik del njegove vizualne moči. Svetlo zelen plašč se široko razprostira čez ramena, njegove gube pa so opredeljene s temnejšimi konturami in oker rjavimi poudarki. Pod njim se v ozkih navpičnih prehodih na sredini pojavlja modro oblačilo, ki mu je združeno s toplim rdeče-oranžnim rokavom, ki uvaja koncentriran kromatični kontrast. Slikar dela z jasnimi delitvami lokalnih barv, čvrstimi obrisi in zadržanim modeliranjem obraza, kar mu daje močno frontalno, hieratično prisotnost.
V spodnjem delu kompozicije Maksim drži razgrnjen zvitek, katerega bledo površino prečkajo rdeče črte pisave. Ena roka prijema njegov zgornji rob, druga pa ostane izpostavljena pod njim, odprta dlan, ki se v asketski ikonografiji povezuje s čistostjo in odpovedjo posvetnemu življenju. Obraz je bolj modeliran kot oblačila: ozki poudarki poudarjajo čelo, nos in lica, medtem ko velike, mirne oči vzpostavljajo glavni vizualni fokus. Vidne so majhne odrgnine in razlike na poslikani površini, zlasti okoli rok, oblačil in spodnjega roba zvitka.