Niccolò dell'Abbatejev Portret gospoda s sokolom , naslikan okoli leta 1548–50, prikazuje neidentificiranega severnoitalijanskega aristokrata z nadzorovano formalnostjo, ki se pričakuje od portretiranja šestnajstega stoletja, vendar se njegov izraz upira lahkotnemu branju. Veliko olje na platnu, ki z okvirjem meri približno 140 × 117 cm, zdaj hrani Umetnostna galerija Novega Južnega Walesa v Sydneyju. Niti podpisana niti datirana, temveč je bila zaradi slogovnih razlogov uvrščena v zadnja leta dell'Abbatejeve italijanske kariere. Muzej model identificira kot plemiča, kar podpirajo njegova draga oblačila in sokol s kapuco, ki počiva na njegovi rokavici. Zbirni zapis datira delo približno v leto 1548–50.
Figura zavzema skoraj celotno slikovno polje. Njegova ramena tvorijo široko horizontalno maso, ki jo poudarjata temen plašč in razprostrti sivi rokavi, sokol pa vnese ozek vertikalni poudarek blizu središča. Model rahlo obrne glavo v desno in pogleda čez rob kompozicije. Ta stranski pogled moti avtoriteto njegove drže. Okoli črne kape razpršeno območje svetlejše sive barve ostro ločuje čelo od sicer mračnega ozadja; nižje se oblačilo, rokavica in senca združijo v gosto kromatično polje, iz katerega postopoma izstopajo obraz, manšete in ptica.
Portret gospoda s sokolom in jezik ranga
Sokolarstvo je imelo v srednjeveški in renesančni Evropi nedvomno družbeni pomen. Za šolanje in vzdrževanje ptic roparic je bila potrebna zemlja, specializirano znanje, služabniki in prosti čas. Dejavnost je bila zato široko povezana s plemstvom in aristokratskim življenjem, kot ugotavlja Metropolitanski muzej umetnosti v svoji razpravi o sokolarstvu kot simbolu ranga. Na dell'Abbatejevem portretu ptica služi kot viden dokaz gojenih privilegijev, čeprav nikoli ne postane preprost heraldični simbol. Njeno kompaktno telo, vzorčasto perje in dolg bled rep so bili opaženi z veliko naturalistično natančnostjo.
Sokol stoji na modelovi levi roki, močno orokavljeni. Z njegovih nog se spuščajo tanke zanke, ki se zbirajo v zankah med prsti, kar pojasnjuje tako položaj roke kot trden, izurjen prijem. Nad ptičjo glavo leži rdečkasta usnjena kapuca, ki jo umirja, preden se izpusti. Skrite oči ustvarjajo tudi subtilen odnos s človeškim pogledom: sokol je začasno prikrajšan za vid, medtem ko gospod ostro gleda proti nečemu, kar je izključeno iz naslikanega prostora. Dejavnost je pričakovana in zadržana, kar je očitno tudi v modelovi goli desni roki, ki počiva blizu njegovega pasu, kot da bi bila ujeta med sprostitvijo in pripravljenostjo.
Dell'Abbate je kompozicijo organiziral z zadržano asimetrijo. Glava zaseda zgornje osrednje polje, sokol premakne vizualno težo proti levi strani portretiranca, odkrita roka pa usmerja pogled nazaj čez spodnji del platna. Nobena arhitektura, pokrajina ali napis ne identificirajo moškega, zato je treba rang razbrati skozi držo, oblačila in posest. Posledično sokol nosi velik del družbene specifičnosti portreta, informacije, ki bi bile sicer odvisne od okolja, ki ga platno preprosto ne ponuja.
Oblačila, svetloba in psihološki značaj
Črna barva prevladuje v kostumu, vendar se slika izogiba kromatični monotonosti. Na skoraj neprozornem plašču sivi satenasti rokavi ustvarjajo spreminjajoče se zaporedje poudarkov, gub in recesivnih senc. Njihova obilna konstrukcija širi telo in daje pozi materialno težo. Na zapestjih se pojavijo majhne bele manšete, ostro osvetljene in nepravilno prepognjene. Leva manšeta pade ob temno rokavico, nasprotna pa uokvirja izpostavljeno roko in njene tople kožne tone.
Nad temi premišljenimi znaki blaginje se obraz zdi nepričakovano ranljiv. Dell'Abbate posveča veliko pozornost dolgi bradi, visokemu čelu, obokanim obrvem in rahlo stisnjenim ustom, vendar je psihološki značaj skoncentriran v očeh. Ne nagovarjajo opazovalca niti se udobno ne usedejo na vidni predmet. Veličastna širina telesa in negotovost pogleda sobivata, ne da bi se uskladili, in puščata stanje duha portretiranca odprto, in ta nerazrešena lastnost je del tistega, kar preprečuje, da bi slika postala konvencionalna demonstracija aristokratske samozavesti.
Tonsko modeliranje je mehko okoli senc in lic, ob nosu in vekah pa postaja čvrstejše. Svetloba se najmočneje dotakne čela, nato pa se zmanjša skozi brado in črna oblačila. Okoli sokola drobni potegi ločijo perje, trakove in kapuco od okoliške teme. Takšne spremembe v ravnanju vzpostavljajo hierarhijo pozornosti: najprej obraz, nato ptica, kostum in roke sledijo v počasnejšem zaporedju.
Niccolò dell'Abbate pred Fontainebleaujem
Dell'Abbate, rojen v Modeni okoli leta 1509–12, je ustvarjal v Modeni in Bologni, preden je leta 1552 odšel v Francijo. Njegovo zgodnje slikarstvo je vsrkavalo vplive Parmigianina in širše umetniške kulture Emilije, pri čemer je združevalo prefinjene figuralne tipe z naraščajočim zanimanjem za krajino in slikovno vzdušje. V Franciji se je pridružil Francescu Primaticciu v Fontainebleauju in postal eden od umetnikov, odgovornih za širjenje dvornega manierizma po severni Evropi. Narodna galerija v Londonu beleži njegovo delo na freskah gradu in njegov poznejši pomen za šolo v Fontainebleauju.
Sydneyjski portret pripada času tik pred to francosko fazo. Njegov maniernizem je umirjen: podolgovati proporci so umirjeni, paleta ostaja stroga, eleganca pa se pojavlja skozi pozo, površino in izmuzljivo psihološko napetost. Dell'Abbatejev kasnejši sloves močno temelji na dekorativnih shemah in klasično navdihnjenih krajinah, vendar ta slika kaže enako iskajoč odziv na individualno fiziognomijo.
Njegov sodobni izvor je mogoče spremljati skozi zbirko Alessandra Continija-Bonacossija v Firencah, londonskega trgovca Agnew's in avstralskega zbiratelja Williama Bowmora. Umetnostna galerija Novega Južnega Walesa jo je pridobila leta 1991. Skozi te menjave lastništva se je identiteta gospoda izgubila, čeprav sokol še vedno kaže na družbeni svet, kultivirano dejavnost in status, ki se je nekoč uveljavljal z lastništvom in ne z imenom.
(Prevod je uredil F. Kalimeris.)