Panagia Nikopoios v cerkvi Panagia Drosiani, blizu vasi Moni na Naxosu, spada med najizjemnejše ohranjene ansamble zgodnjebizantinskega monumentalnega slikarstva. Figura, ki jo običajno datiramo v sedmo stoletje, natančneje pa po mnenju nekaterih znanstvenikov v drugo polovico stoletja, zaseda severno školjko cerkve. Slikar ni znan. Kar je ostalo, čeprav močno poškodovano, ohranja umetniški jezik nenavadne prefinjenosti za majhen kikladski spomenik: slovesno frontalizacijo Bogorodice umirja obraz, katerega modeliranje še vedno nosi oddaljeno klasicistično mehkobo. V širšem programu sedmega stoletja v Drosianiju se pojavljajo Vnebohod v apsidi svetišča, izjemna dvojna upodobitev Kristusa v kupoli in zgodnji Deis pod Nikopoiosom.
Ohranjeni obraz prevladuje na stenski poslikavi. Široko ovalne oblike ga uokvirjajo temni ostanki maforija; velike oči so močno obrisane, obrvi nežno obokane, nos ozek in podolgovat, usta majhna. Čez ličnice in čelo prehajajo okrni kožni toni skozi rdečkaste in svetlejše prehode brez močne fragmentacije oblike, znane iz veliko poznejšega bizantinskega slikarstva. Veliko je izginilo. Obremenitve, izguba pigmenta, izpostavljen omet: to prekinja vrat, oblačila in okoliško polje, medtem ko ohranjena območja umirjene sivo-modre in toplo rdeče barve razkrivajo le dele prvotne kromatske razporeditve. Sredi poškodovane poslikane površine ostaja neposreden pogled izjemno koherenten.
Panagia Nikopoios in zgodnji bizantinski program v Drosianiju
Ikonografska identifikacija kot Panagia Nikopoios , naziv, ki se običajno povezuje z Devico Marijo kot »Nosilko zmage«, temelji na večji kompoziciji in ne le na ohranjenem fragmentu obraza. Pri tej vrsti je Bogorodica predstavljena frontalno, pred prsmi drži medaljon s Kristusom. V Drosianiju kompozicija tvori zgornji del severne školjke, nad petfiguralno Deisis. Postavitev je še posebej pomembna, ker podoba pripada skrbno zasnovanemu ikonografskemu programu in ne izolirani votivni predstavitvi. Uradni spomenik prav tako identificira severno školjko s Panagio Nikopoios in Deisisom, hkrati pa ugotavlja, da najzgodnejše poslikave cerkve pripadajo sedmemu stoletju.
Njegov umetniški značaj si zasluži pozornost poleg nenavadne ikonografije. Obraz ima skoraj portretno neposrednost: oči so povečane, a ostajajo organsko vgrajene v obrazno strukturo, lica ohranjajo širino, kontura čeljusti pa se spušča brez ekstremne oslabitve, ki jo najdemo pri mnogih kasnejših sakralnih figurah. Temne črte okoli oči in obrvi vzpostavljajo glavno strukturo; barva znotraj nje deluje tišje. Pod nakopičenimi izgubami je še vedno mogoče zaznati razmerje med toplimi toni kože in hladnejšimi prehodi okoli glave. Kompozicija, ki je v svoji prostorski konstrukciji omejena, je predvsem odvisna od frontalnosti.
Takšne lastnosti so znanstvenikom pomagale umestiti slike v zapleten umetniški svet sedmega stoletja, ko so bili poznoantični načini modeliranja še vedno na voljo, skupaj z vse bolj abstraktnimi pristopi k sakralni upodobitvi. Nikolaos Gkioles jih je v svoji študiji najzgodnejših Drosianijevih slik iz leta 1999 umestil v drugo polovico stoletja in poudaril njihove močne helenistične ali klasicizirajoče reminiscence. Ikonografski program je povezal tudi s kristološkimi polemikami tega obdobja, zlasti tistimi pred šestim ekumenskim koncilom v letih 680–681. Zgodovinski argument sega dlje od tega, kar je mogoče razbrati samo iz Nikopoiosa, čeprav je pomemben za razumevanje, zakaj Drosiani pritegne trajno znanstveno pozornost.
Znotraj cerkve je Devica Marija torej del teološkega in slikovnega okolja nenavadne gostote. Dvojna podoba Kristusa v kupoli, Vnebohod, Deis in Nikopoios združujejo več formulacij kristološke podobe v arhitekturno bližino. Pred ikonoklastično krizo ima ohranjena slika tudi izjemen dokumentarni pomen za zgodovino bizantinskih upodobitev Bogorodice. Zelo malo monumentalnih slik primerljivega časa se je ohranilo s precej razumljivim prvotnim cerkvenim kontekstom.
Čas je podobo močno spremenil. Velike površine so postale blede, razbite ali skoraj neberljive, toplo ozadje pa se ponekod zliva z izpostavljenim ometom. Obraz se je tej razgradnji uspešneje uprl. Njegov stalen pogled, široko modeliranje in ohranjeni linearni poudarki ohranjajo nekaj slikarjeve prvotne zasnove, medtem ko neravna površina dolgo materialno zgodovino Drosianija naredi neločljivo od podobe, ki jo vidimo zdaj. Skozi to poškodovano sveto figuro ostaja zgodnjebizantinsko monumentalno slikarstvo na egejskih otokih na voljo za neposreden ogled, njegova materialna površina pa nosi izgube, ki so se nabirale skozi stoletja.
(Prevod je uredil A. Williams.)