Golo moško telo, skoraj na pol prepognjeno na leopardji koži, prevladuje na platnu na sliki Ranjeni Filoktet , ki jo je danski slikar Nicolai Abildgaard dokončal leta 1775 v Rimu. Olje na platnu, ki meri 123 x 178 centimetrov, je trenutno shranjeno v Državnem muzeju umetnosti v Københavnu. Mitski junak trojanskega cikla, ki so ga tovariši zapustili na Lemnosu zaradi neceljene rane na nogi, skoraj krčevito zvija svoje telo. Njegov obraz se obrne nazaj, pogled pa je uprt neposredno v njegov ud. Ob njem na skalo leži tul s puščicami; modra vrvica uide iz živalske kože, za njim pa se pojavi kamnita plošča, izklesana z lažnimi starodavnimi napisi.
Delo, ki je nastalo med umetnikovim petletnim bivanjem v Rimu s štipendijo Kraljeve danske akademije za likovno umetnost, spada med njegova zgodnja zrela dela in priča o generaciji slikarjev, ki iščejo izhod iz spokojne togosti akademskega neoklasicizma. Telo tukaj ne deluje kot brezhiben herojski ideal, temveč nosi vso težo trpljenja, pri čemer se močno opira na plastičnost Belvederske torze, ki jo je Abildgaard obsežno preučeval v Vatikanu.
Kompozicija in simbolni elementi
Filoktet kleči vzdolž diagonalne osi, ki prečka vidno polje. Eno koleno počiva na koži, druga noga pa je tesno pritegnjena k roki, ki jo drži. Ta drža tako močno zasuka hrbtenico, da je hrbet skoraj v celoti viden gledalcu, čeprav je obraz videti v nasprotno smer. Dolgi lasje, odrinjeni nazaj, stojijo kot edini element gibanja sredi skrajne mirnosti. Kontrast med mirnostjo primarne telesne mase in skoraj silovitim obračanjem glave zajema osrednjo logiko dela: telo, izurjeno po pravilih klasičnih proporcev, prisiljeno izražati agonijo, ki je ta pravila nikoli niso upoštevala. Svetloba pada skoraj izključno na golo kožo, ozadje pa je potopljeno v zelene in rjave odtenke, tako temne, da so videti črne.
Predmeti v okolici služijo kot predzgodovina prizora. Leopardja koža namiguje na življenje lovca v divjini, kjer je Filoktet prestal leta osamljenosti. Tul, napol skrit za kolenom, spominja na Herkulov lok – ki ga je podedoval junak in mu je po mitu usojeno, da povzroči padec Troje. V ozadju je na gladki kamniti površini veliko tiskano besedilo, ki posnema starogrško epigrafijo, kar je bila običajna praksa med slikarji tistega časa, ki so svoje podpise v prizor vključili kot pozabljene nagrobnike na skali.
Kljubovanje neoklasični spokojnosti
V Rimu po letu 1770 je Abildgaard sklenil tesno prijateljstvo s Švicarjem Johannom Heinrichom Füsslijem in švedskim kiparjem Johanom Tobiasom Sergeljem. Ta umetnika sta zamerila standardu spokojnosti, ki ga je Winckelmann postavil kot končni ideal starogrške umetnosti. Lessingov Laokoont , objavljen le devet let prej, je že odprl razpravo o tem, kako daleč lahko umetnost gre pri upodabljanju bolečine, ne da bi pri tem žrtvovala lepoto. Abildgaardov Filoktet ponuja drzen odgovor: junakov obraz ne zatre njegove muke, čeprav anatomija ostaja zvesta klasičnim kiparskim normam. To ni bila osamljena gesta, saj je Füsslijev krog aktivno iskal motive pri Homerju in Shakespearu, ki so poudarjali ekstremna čustva.
Nicolai Abildgaard, rojen leta 1743 v Københavnu, je umrl leta 1809 v Frederiksdalu. Po študiju na domači akademiji se je leta 1772 odpravil v Rim, kjer je pet let študiral antično kiparstvo in renesančno slikarstvo. Po vrnitvi na Dansko leta 1777 je prevzel vodstvo Kraljeve akademije likovnih umetnosti, kjer je bil mentor kiparju Bertelu Thorvaldsenu in slikarju Christofferju Wilhelmu Eckersbergu. Njegovo delo predstavlja ključno vez med poznim neoklasicizmom in začetkom danske romantike.
Danes slika, ki visi med drugimi deli njegove generacije v muzeju v Københavnu, izstopa s svojo intenzivnostjo telesa, obrnjenega vase – drža, ki je noben akademski priročnik tistega časa ne bi priporočil. Filoktetov pogled, pripet na rano, ostaja edina osrednja točka, kjer se pripoved ustavi in ne pusti nič drugega kot bolečino.