Med dragocenimi cerkvenimi predmeti, ki jih hrani Sveti in veliki samostan Vatopedi na gori Atos, je eliptični enkolpion, ki združuje hematitno kamejo iz 12. stoletja s precej kasnejšim kovinskim okvirjem. Predmet prikazuje Kristusa in Bogorodico Hodegetrio ter je uokvirjen v pozlačen srebrni filigran, obogaten z dragimi kamni, biseri in ohranjenimi sledmi emajla. Njegov okvir datira v konec 15. ali začetek 16. stoletja, nekaj stoletij po izrezljanju same kameje.
Temni hematit daje osrednji sveti podobi nenavadno umirjeno prisotnost. Znotraj ovalnega polja je prikazana Bogorodica, ki stoji z otrokom Kristusom, figure pa se pojavljajo skozi variacije v izrezljani površini in naravni globini kamna. Hodegetrija spada med najtrajnejše marijanske ikonografske vrste bizantinske umetnosti, saj predstavlja Devico s Kristusom in usmerja pozornost nanj. V tako majhnem merilu kompaktna postavitev pridobi koncentriran značaj, primeren predmetu, ki se nosi blizu telesa.
Hodegetrijin hematitni Enkolpion in njegova poznejša postavitev
Okoli kameje kasnejši okvir popolnoma spremeni vizualni register. Fina pozlačena srebrna filigranščina tvori vijugaste vzorce med kamni modrih, vijoličnih, rdečkasto rjavih in bledo prosojnih tonov. Majhni biseri, razporejeni med večjimi dragimi kamni, vnašajo svetlobne točke na površino. Zunanja kontura se razširi v zaobljene in oglate izbokline, kar ustvarja bogato členjeno silhueto okoli relativno zadržane ovalne kameje. Zgoraj je obešalnik opremljen z dvema temnima kamnoma v obliki kapljice, kar poudarja prvotno funkcijo predmeta kot obeska. Enkolpije so bili majhni sveti predmeti, namenjeni obešanju, običajno s premičnim obročem ali sorodnim pritrdilnim elementom.
Posebej zanimiva je precejšnja kronološka oddaljenost med podobo in okoljem. Bizantinska kameja iz dvanajstega stoletja je bila ohranjena in vključena v kovinske izdelke, izdelane približno tri stoletja pozneje. Kasnejši obrtnik je starejši rezbar obravnaval kot vizualno in materialno središče kompozicije: okoli njega se kopiči ornament – filigran, biseri, dragi kamni, sledi emajla – medtem ko polje hematita ostaja relativno neprekinjeno. Posledično sta v enem samem predmetu ohranjeni dve različni fazi izdelave.
Ta večplastna zgodovina je jasno vidna v kontrastu površin. Gost, svetleč ornament obdaja temno rjavo-zelen kamen; drobni tuljavi žice se srečujejo z gladkimi dragimi kamni, podobnimi kabošonom, nepravilnimi biseri, ozkimi kroglicami. V središču, tišje in temnejše, ostaja starejša sveta podoba. Dokumentirana zbirka Vatopedi vključuje številne enkolpije v različnih materialih in oblikah, in zaradi združitve srednjebizantinskega rezbarjenja draguljev in razkošnega poznosrednjeveškega okolja ta primerek zavzema med njimi posebno mesto.