Leta 1620 je slikar Georgios Moschos v katolikonu samostana Hrisafa v Lakoniji ustvaril eno najredkejših kompozicij v postbizantinskem slikarstvu: Kristusa, upodobljenega kot Kralj kraljev in Veliki duhovnik. Ta polkrogelna freska se nahaja v niši proteze, kjer je v središču dopogosta figura, obrnjena naprej in blagoslavlja z obema dvignjenima rokama. Nosi oblačila, vključno s patriarhalnim sakosom, izvezenim z biserno okrašenimi krogi in križi, poleg tega pa ima omofor z velikimi vzorci križev, na glavi pa mu leži mitra in uhani. Spomenik, danes znan kot Samostan štiridesetih svetnikov, se nahaja v regiji Hrisafa, osem kilometrov od Sparte, sredi goste vegetacije hrastov kermes in cipres, in se uvršča med najpomembnejše ansamble postbizantinskega slikarstva v Lakoniji.
Moshos je izviral iz Naupliona, mesta, ki je v začetku 17. stoletja doživljalo gospodarski in intelektualni razcvet. Skupaj z bratom Demetrijem velja za enega najpomembnejših stenskih slikarjev tistega obdobja. Ustanoviteljev napis ohranja njegovo ime z značilno ponižnostjo kot »najmanjši slikar«, kar je v umetnosti tistega časa pogosta konvencija. Kompozicija v protezi združuje Kristusovo kraljevo in duhovniško službo v eno samo ikonografsko shemo, kar je redka značilnost monumentalnega slikarstva 17. stoletja.
Ikonografija in postbizantinska umetnost v protezisu
Figura zavzema skoraj celotno polkupolo. Na ostrem črnem ozadju brez krajinskih elementov je vidna le okrogla zlata aureola, ki z barvnim kontrastom poudarja nadnaravno dimenzijo upodobitve. Strog obraz z globoko nagubanimi obrvmi in vstavljenimi očmi sledi uveljavljenemu bizantinskemu tipu Pantokratorja , vendar brez mehkobe, ki jo pogosto vidimo v drugih sodobnih upodobitvah. Desno in levo od aureole so v krogih monogrami Njegovega imena, višje v temnem ozadju pa napis označuje subjekt: »KRALJ KRALJEV, VELIKI VELIKI DUHOVNIK.«
Oblačila in simbolika
Oblačila podrobno ponazarjajo visokoduhovniški čin figure. Težki sakos ima vrste biserno okrašenih krogov, ki obdajajo majhne križe, vmesni prostori pa so zapolnjeni z motivi križev, ki ustvarjajo gosto dekorativno površino. Nad sakosom omofor z velikimi temnimi križi, ki potekajo diagonalno čez prsi, dopolnjuje podobo duhovniške oblasti. Okrašena mitra in uhani dodajajo vtis cesarske veličine, kar je primerno za obdobje, ko je slikar želel izraziti tako kraljevsko kot duhovniško razsežnost Kristusa.
Pred figuro lebdi odprt kodeks z odlomkom iz Janezovega evangelija: »MOJE KRALJESTVO NI OD TEGA SVETA.« Ta izbor besedila neposredno odraža pomen kompozicije: kraljestvo, ki se tukaj pripisuje Kristusu, kljub prevzetim ikonografskim elementom ne pripada zemeljskim oblastem. Knjiga, upodobljena s poslikanimi črkami in listjem, služi kot pisni razglas, vzporeden z zgornjim poslikanim napisom. Ob njej, v temnih ozadjih, sta še dva majhna napisa neberljiva, saj ju je obrabila čas in vlaga.
Izvedba te kompozicije se ujema s širšim delom delavnice, ki je delovala približno štirideset let. Georgios Moschos je leta 1620 po smrti brata Dimitrija delal sam in že okrasil katolikon samostana Voulkano v Meseniji ter cerkve v Amyalesu in Koumbariju. Leta 1620 je poslikal tudi bližnjo cerkev svetega Nikolaja v Hrisafi. Raziskave delavnice bratov razkrivajo vplive severnega grškega slikarstva, tehnike ikonografije kretske šole in zahodne ikonografske izposoje, vse znotraj strogega paleologovega okvira.