Ohranjeni del bizantinskega templonskega epistila iz dvanajstega stoletja, ki je zdaj v Državnem muzeju Ermitaž v Sankt Peterburgu, ohranja tri stoječe svetnike pod neprekinjenim zaporedjem pozlačenih lokov. Fragment, ki izvira iz prve polovice stoletja in je verjetno povezan s konstantinopolsko delavnico, je pripadal daljšemu poslikanemu ansamblu, povezanemu z Velikim Deisisom. Njegov slikar ni znan. V ohranjenem delu so figure identificirane kot apostol Filip, sveti Teodor in sveti Demetrij, zaporedje, ki apostola postavi v neposredno vizualno povezavo z dvema najbolj znanima vojaškima svetnikoma bizantinske umetnosti.
Zlata prevladuje na predmetu, vendar ne enakomerno. Ozadje, sivomodri in arhitekturni ornament tvorijo svetleče polje, katerega sedanji videz prekinjajo odrgnine, izguba barve in območja, kjer se je površina stanjšala. Na njem ostajajo trije svetniki izjemno razločni. Filip, mlad in brez brade, nosi bled plašč čez temno oblačilo; Teodor, v središču, ima brado in je oblečen v bogato vzorčasto vojaško obleko; Demetrij se pojavi v oklepu pod bleščeče rdečim plaščem, v desni roki drži sulico, na levi pa okrogel ščit. Njihove razlike v starosti, obleki in atributih so izrazite, vendar jih ponavljajoči se loki in skoraj enak obseg povezujejo v eno urejeno liturgično zaporedje.
Bizantinski templonski epistil in veliki deizis
Arhitekturni okvir je temeljnega pomena za način branja fragmenta. Vsak svetnik zavzema posamezen obokan predel, ločen z ozkimi navpičnimi nosilci, medtem ko se dvignjene rastlinske oblike razprostirajo nad in okoli lokov. Ornament spominja na izrezljano arhitekturno dekoracijo, ne da bi ustvaril globoko prostorsko vdolbino. Figure, okvir, zlata podlaga: ti elementi so razporejeni po površini, vendar ostajajo vizualno blizu drug drugemu. Rezultat je plitev, zelo nadzorovan slikovni prostor, v katerem se zdi, da svetniki hkrati pripadajo različnim predelom in enemu samemu neprekinjenemu svetemu registru.
Na levi strani je Filip najtišja figura. Njegov gladek, mladosten obraz, kompaktni temni lasje in svetel plašč ga takoj ločijo od svetnikov v oklepu poleg njega, ta mirna apostolska prisotnost pa se že bere kot vizualna protiutež gostim vojaškim teksturam, ki sledijo. Slikar se ni zanašal na dramatično gibanje: njegove roke so iztegnjene naprej v zadržani gesti, medtem ko dolge blede gube plašča padajo v širokih, linearnih prehodih. Figura ostaja ozka in pokončna, njeno frontalnost pa omili le rahla razporeditev rok.
V središču arkade nosi Teodor najmočnejši vizualni poudarek, ki zaseda srednji lok fragmenta. Njegova temna brada in lasje obdajajo obraz, ki ga izstopajo velike oči, ozek nos in ostro nadzorovane konture. Vojaška obleka je po celotnem trupu zgrajena iz ponavljajočih se okrasnih vzorcev: trakov, majhnih geometrijskih enot, vrst svetlih poudarkov, temnejših delov na ramenih in rokavih. Bogastvo te površinske obdelave ne raztopi telesa pod njo. Namesto tega vzorci dajejo svetniku kompaktno, skoraj ceremonialno monumentalnost, ki jo krepita njegova frontalna drža in položaj na osrednji osi ohranjenega fragmenta. Temen navpični element ob njegovi levi strani morda pripada njegovi vojaški opremi, čeprav ohranjena površina ne upravičuje natančnejše identifikacije.
Demetrij uvaja drugačno barvno ravnovesje. Rdeči plašč, ki se široko razprostira čez njegova ramena in se spušča za oklep, poudari črn, zlat in bledo pikčast ornament, ki definira kiras in ščit. Z desno roko podpira sulico; okrogel ščit počiva na levi strani in nosi gost dekorativni rob. Te lastnosti ga vizualno identificirajo kot vojaškega svetnika, še preden upoštevamo poškodovan napis ob avreoli. Vitka sulica prekine tudi prevlado navpičnih in ukrivljenih oblik, saj skozi desni predel nariše trdno diagonalo.
Bizantinski vojaški svetniki na templonskem zaslonu
Združevanje Teodorja in Demetrija pripada širši bizantinski ikonografski kulturi, v kateri so vojaški svetniki razvili prepoznavno celostno identiteto, njihov pojav na templonu pa je imel širši pomen kot le vojaška obleka. Christopher Walter v svoji študiji bojevniških svetnikov sledi pomenu Demetrija in obeh Teodorjev znotraj tega repertoarja, pri čemer ugotavlja pogostost, s katero so bili takšni svetniki združeni ali združeni v bizantinski verski umetnosti. Takšna združevanja so oba vojaka-svetnika postavila v urejeno skupnost svetih priprošnjikov, predstavljenih pred svetiščem.
Vendar pa preživelih treh figur ne smemo zamenjati za neodvisno deisis kompozicijo. Veliki deis je razširil osrednjo posredniško skupino Kristusa, Bogorodice in svetega Janeza Krstnika v večje zaporedje apostolov in svetnikov, pogosto razporejenih vzdolž templonskega epistila. Filip, Teodor in Demetrij bi posledično zasedali en del veliko širšega programa, katerega izgubljeno središče je vzpostavilo teološko in vizualno hierarhijo. Kar se je ohranilo, je v materialnem smislu fragmentarno, čeprav ponavljanje, smer in obseg še vedno omogočajo sledenje prvotni logiki.
Ta funkcija pomaga razložiti zadržanost kompozicije. Nobena od treh figur ne deluje znotraj pripovedne epizode; onkraj okrasne arkade jih ne obdaja nobena pokrajina ali arhitekturna kulisa. Stojijo. Njihove identitete nosijo fiziognomija, kostum, napis in atribut, njihova postavitev pa individualno svetost spremeni v kolektivni red. V pregradi svetišča je takšna vrsta ustvarila prag med kongregacijo in bemo, naslikano hierarhijo, postavljeno tik nad fizično delitvijo cerkvenega prostora.
Zaradi ohranjenega stanja je nekatere vidike prvotne površine težko rekonstruirati. Izgube so še posebej vidne v spodnjih delih in vzdolž pozlačenega polja, zgornji rob pa je utrpel obrabo in neenakomerno obrabo. Kljub temu ostaja kromatska organizacija močna, z barvami, ki razlikujejo vsako figuro – bledo kremna in bela okoli Filipa, gosto rjava in črna okoli Teodorja, nasičeno rdeča okoli Demetrija – čeprav ponavljajoča se arkada in obsežna zlata za njo držita vse tri znotraj enega neprekinjenega polja.
Poseben značaj fragmenta daje ravnovesje med individualno identiteto in serijsko strukturo. Svetniki so skrbno ločeni, a nobeden ni izoliran od ritma celote. Apostol, bradati bojevnik, mlad oboroženi mučenik; trije različni vizualni tipi, ki jih usklajuje isto merilo, ista frontalnost s sijelom, ista pozlačena arhitekturna kadenca. V okolju templona iz dvanajstega stoletja je bila ta kadenca del funkcije dela: podoba priprošnje, organizirane kot vidni red pred svetiščem.
(Prevod je uredil M. Taylor.)