Borisovo -Mihaelova miniatura na foliu 1v Učnega evangelija Konstantina Prezbitra , GIM Syn. 262, spada v majhno in težavno skupino zgodnjih slovanskih vladarskih podob, katerih identiteta, kronologija in odnos do izgubljenih južnoslovanskih prototipov so še vedno predmet razprav. Rokopis, ki ga hrani Državni zgodovinski muzej v Moskvi, je bil v starejših ruskih kataloških podatkih, priloženih foliu, datiran v konec dvanajstega ali začetek trinajstega stoletja, pri čemer je bil Vladimir ali Rostov okvirno predlagan kot kraj izdelave. Njegovi veliki pergamentni listi vsebujejo formalni cirilični ustav , običajno razporejen v dveh stolpcih, s cinabaritnimi inicialkami in naslovi. Novejša katalogizacija je to kronologijo precej spremenila: muzejski katalog Državnega zgodovinskega muzeja uvršča Syn. 262 v prvo četrtino dvanajstega stoletja in njegov kraj izdelave na splošno navaja kot Staro Rusijo.
Folio 1v, znotraj kodeksa, v katerem sicer prevladuje besedilo, predstavlja osamljenega vladarja v polni postavi pod polkrožnim arhitekturnim okvirjem. Okronjen in s siego v roki stoji frontalno, v desni roki – roki, ki jo gledalec vidi na levi – drži križ, medtem ko ima levo roko dvignjeno čez prsi, dlan pa obrnjeno navzven. Starejši katalog ga identificira kot bolgarskega kneza Borisa-Mihaila, vladarja od 852 do 889 in monarha, povezanega s pokristjanjevanjem Bolgarije. Ta identifikacija ima obsežno zgodovinopisje. Miniatura je bila interpretirana tudi kot ruski knez Boris, sin Vladimirja, čigar kult se je razvil skupaj z Glebovim v enajstem stoletju.
Boris-Michael Miniature: Slika, scenarij in pripis avtorstva
Na velikem pergamentnem listu poslikana miniatura zavzema le relativno omejeno osrednje območje. Okoli nje ostajajo precejšnji prostori goli, rahla linija pa je še vedno vidna, zlasti na desni in pod poslikanim poljem. Stran se zato opazno razlikuje od gosto iluminiranega bizantinskega rokopisnega folia . Znotraj materialne širine pergamenta se zdi, da je ravnilo skoraj osamljeno, obdano z lastno ornamentalno arhitekturo, medtem ko madeži, odrgnine, raztresene majhne izgube in druge sledi dolgotrajne uporabe ostajajo vidne zunaj poslikanega okvirja.
Znotraj loka je vizualni jezik slovesen. Dva ozka nosilca se dvigata v zaobljen okvir, ki ga členijo geometrijski pasovi, ponavljajoče se kotne oblike in majhni okrasni motivi; nad lokom rdeč križ označuje osrednjo os. Zlata podlaga obdaja vladarja in se nadaljuje skozi dele kostuma in insignij. Površinska odrgnina in izguba barve sta prekinili prvotno kontinuiteto, zlasti na obrazu in spodnjih delih oblačil, kjer so izpostavljena svetlejša podlaga. Tudi v tem poškodovanem stanju ostaja glavna hierarhija berljiva: zlata podlaga, arhitekturni okvir, sivo-kruna in krona, gosto vzorčasta slovesna obleka, križ, ki ga drži vladar.
Figuro vodi frontalnost. Njegova stopala so rahlo odmaknjena od navpične osi, vendar zgornji del telesa ostaja togo usmerjen proti gledalcu. Za krono je nimbus, na obeh straneh glave pa se spuščajo viseči okraski. Oblačila prežemajo temno rdeča barva, ki jo prečkajo dovršeni kodrasti in linearni vzorci, katerih gostota daje tekstilu visoko obdelan, skoraj kovinski učinek. Biserni robovi, draguljarski detajli in ponavljajoče se okrasne črte poudarjajo dvorski značaj. Ikonografska študija Aksinije Džurove prav tako opisuje vladarja na zlati podlagi pod okrašenim lokom, s križem v desni roki in odprto levo roko čez prsi, krono in obleko pa povezuje s simboliko bizantinskega vladarja.
Bizantinska povezava je predvsem v vizualni formuli. Krona, sivo, zlato polje, slovesna obleka in hieratična frontalnost postavljajo vladarstvo v sveti register, medtem ko križ daje vladarju izrecno krščanski atribut. V tradicionalni Borisovo-Mihaelovi interpretaciji ta atribut pridobi posebno težo zaradi njegove vloge pri spreobrnjenju Bolgarije. Arhitekturni okvir so primerjali tudi z okrasnimi oblikami, povezanimi s Preslavom. Bolgarska znanost je posledično takšne vzporednice obravnavala kot možen dokaz, da je vzhodnoslovanski prepis ohranil značilnosti, podedovane od prejšnjega bolgarskega rokopisnega modela, kar Džurova podpira, ko kompozicijo povezuje z vizualno kulturo, ki se je oblikovala okoli Borisa in Simeona.
Kasnejše raziskave kodeksa so identifikacijo otežile. Paleografsko in kodikološko delo Elene Uhanove je predlagalo zgodnejši datum in kijevski kontekst za Syn. 262, hkrati pa ponovno odprlo možnost, da figura predstavlja ruskega svetnika Borisa. Nadaljnje raziskave so še naprej beležile konkurenčne kronologije, pri čemer so nekatere študije ohranile poznejše datiranje v dvanajsto stoletje, muzej pa kodeks zdaj uvršča v prvo četrtino tega stoletja. V razpravo vstopajo pisava, organizacija pisanja, kodikologija, besedilni prenos, poškodovan naslikan napis in ikonografija Borisa in Gleba. Študija iz leta 2023, ki je na voljo prek Hrčaka, prav tako odraža nenehen pomen rokopisa v razpravah o njegovem besedilnem in zgodovinskem okolju.
Besedilna zgodovina Sin. 262 ta problem še zaostruje. Kodeks ohranja Učni evangelij, povezan s Konstantinom Preslavskim, pomembno delo zgodnje slovanske krščanske književnosti, skupaj z drugim gradivom, povezanim z istim literarnim okoljem. Njegov ohranjeni vzhodnoslovanski izvod vsebuje jezikovne in pisarske dokaze, ki pripadajo kulturni zgodovini, širši od kraja, v katerem je bil ta rokopis izdelan. Južnoslovanska besedilna dediščina bi torej lahko sobivala z vzhodnoslovanskim kodeksom in s slikovnim gradivom, ki je bilo med prepisovanjem preneseno, spremenjeno ali na novo interpretirano. Poleg tega miniatura ni nujno, da pripada natanko isti zgodovinski plasti kot vsaka pozneje napisana opomba okoli nje.
Na dnu poslikanega okvirja postane ta poznejši prijem materialno viden. Priloženi katalog beleži pol- ustavni napis iz petnajstega stoletja z besedilom »Борись Глебъ« , ki je bil dodan nekaj stoletij po prvotni izdelavi rokopisa. Njegova prisotnost je pomemben dokaz za poznejše razumevanje podobe v vzhodnoslovanskem okolju, ki ga je oblikoval kult Borisa in Gleba. Ker pa je zapis pozen, sam po sebi ne more določiti identitete, ki jo je nameraval prvotni iluminator. Pripada zgodovini interpretacije strani toliko kot njeni paleografiji.
Prosti prevod napisov
Identifikacijski napis ob vladarjevi glavi je bil v znanstvenih krogih razbran kot:
"Sveti Boris."
Pod okvirjem je poznejša opomba iz petnajstega stoletja, zabeležena v rokopisnem katalogu, ki se glasi:
"Boris, Gleb."
Drugo besedilo se v prevodu najbolje ohrani, saj je v bistvu sestavljeno iz obeh imen. Razlikovati ga je treba od originalne naslikane identifikacije ob avreoli. Tukaj se srečujejo različni trenutki iz zgodovine rokopisa: naslikani napis pripada zasnovi miniature, medtem ko spodnji zapis beleži način, kako je veliko poznejši bralec sliko označil ali povezal.
Miniatura Borisa -Mihaela tako zavzema nenavadno mesto med iluminacijo rokopisa, portretiranjem vladarja in prenosom slovanske krščanske kulture. Njena obrušena zlata podlaga in dovršena rdeča obleka še vedno ohranjata ceremonialno logiko kompozicije, medtem ko okoliški pergament nosi fizične dokaze dolgega rokovanja in kasnejše reinterpretacije. Ne glede na to, ali je vladar na koncu identificiran kot Boris-Mihael Bolgarski ali Boris Ruski, ostaja list 1v osrednjega pomena za razpravo, saj je na istem listu ohranjenih več zgodovinskih trenutkov: naslikan vladar in napis, pisarska kultura kodeksa, ime iz petnajstega stoletja pod okvirjem.
(Prevod je uredil A. Orfanos.)